filmska glasba

Razmerje med filmom in glasbo je bilo tesno v vseh obdobjih filmske zgodovine. Filmska glasba pa je v mnogočem odpirala nove možnosti sami glasbeni umetnosti, saj so v filmskih partiturah skladatelji že v zgodnjem obdobju filma uporabljali zvočne efekte, ki so postali legitimno zvočno gradivo v delih skladateljev t.i. resne glasbe šele v 2. polovici 20. stoletja.

Glasba v filmskem delu odmerja ritem dogajanja, določa občutek za prostor, podčrtuje dramatičnost situacij, predvsem pa vpliva na čustva gledalcev in poslušalcev. Pomen latinske besede e-motio ponuja razlago čustvovanja kot premikov v duševnosti, ki so posledica zaradi zunanjega dražljaja porušenega duševnega ravnovesja. Ko subjekt iz porušenega ravnovesja izvirajoče duševne napetosti ne more izravnati s takojšnjo akcijo, nastopi odloženo izravnavanje te napetosti, ki mu pravimo čustvo. Osnovni vzorec glasbe je prav igra melodičnih, harmonskih, ritmičnih, dinamičnih in barvnih napetosti ter njihovih umetelno zadrževanih razrešitev. Ta strukturna enakost omogoča glasbi, da brez posrednikov spregovori človekovim čustvom. Glasbo najpogosteje dojemamo kot govorico čustev.